SAETA samozaložba, 2007
SAETA, skupina za eksperimentalno glasbo, ustanovljena 1977 se je dokončno uveljavila v letih 1979 – 1981. CD prinaša posnetek koncerta iz leta 2006, posnet 5. septembra v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani. O glasbi in skupini – Milan Dekleva.
Posneto v Bežigrajski galeriji 2, Ljubljana, Slovenija, 5. september 2006, 51.39 min.
Snemalec / Sound engineer: Vladimir Hmeljak,
Mešanje zvoka / Mixing: Boštjan Perovšek
Tehnični supervizor / Tehnical supervisor: Boštjan Perovšek,
Digital mastering: Neven Smolčič, Fabrika 13
Producent / Production: Boštjan Perovšek
Besedilo: Milan Dekleva, Objekt: Zven Jakša, Oblikovanje: Miloš Bašin, Fotografije: Lado Jakša, Ovitek: Jaka Bregar
Skupina SAETA je bila ustanovljena leta 1977 v Ljubljani, Slovenija.
Koncerti / Izbrano: Pariz, 1980, Bienale mladih, Graz, 1984, Štajerska jesen, Beograd 1980 – , Slovenija: Ljubljana, Bežigrajska galerija 1 in 2, Cankarjev dom, Jakopičevo razstavišče, Moderna galerija,
Ajdovščina, Koper, Kranj, Kostanjevica na Krki, Maribor, Nova Gorica, Novo Mesto, Tržič …
Skozi čas
Kako pisati o glasbi skupine SAETA, ki nastane in mine kot tok zvenenja in je na bistven način določena s trenutki, s sedanjostjo igre? Kako pisati o muziciranju kot praksi zvenenja, muziciranju, ki se požvižga na teoretična določila oblikotvorja, glasbene skladnje? Besede, stkane v misel, so koncept, medtem ko je spontanost pot, ki skuša razkleniti krog reda, vzorca, določenosti …
Če kljub vsemu poskusim: način igranja skupine Saeta je – vsaj za naš prostor in domača ušesa – neobičajen zato, ker glasbeniki iskreno verjamejo v magično moč zvoka. Verjamejo, tako kot stari Indijci, da je zvok pri izvoru kozmosa, v bližini nastanka sveta. V današnjem (postaranem) svetu imamo pred takšnim čutenjem (in dojemanjem) umetnosti predsodke, saj se nam zdi nedoraslo, nekam otročje. A prav v tem je njegova moč, tudi otroškost je bližina nastanka sveta.
Zaupljivost do magičnega nujno generira, oblikuje skrivnostnost bivanja, nas vodi v mitično razumevanje biti. Tudi pred miti imamo v modernem svetu predsodke, kar je seveda nesmiselno iz preprostega razloga: odrekanje mitu je način mitiziranja sveta. Glasba, kjer ima mit ugled ustvarjalne sile, z lahkoto preskakuje civilizacijske prostore in časovna obdobja, saj je način iskanja Univerzalnega, dotik transcendence. To je glasba, ki ne teče proti času ampak skozi čas, zato jo doživljamo kot dramatično prelivanje tišin in gostot – kaj drugega kot to pa je prvinski kontrapunkt sveta?
Ne, saetina glasba ni samo ugodje, je včasih tudi tesnobni kaos, celotni učinek pa je mantričen, v duši in na koži pušča odtis meditativne vibracije. Še dobro da je tako, navkljub modernosti smo še vedno divja bitja. Ne v smislu bestialnosti, divji smo zato, ker nam v ušesih zvenči totalna muzika Začetka.
Milan Dekleva