SAETA samozaložba, 2007 v sodelovanju z galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica.
Glasba je bila inspirirana s slikami za razstavo Okostja, člana skupine SAETA, akademskega slikarja Jožeta Slaka. Izdana v omejeni nakladi, kot del kataloga k razstavi.
SAETA:
Miloš Bašin, tolkala in slovenska glasbila
Aleš Gasparič, flavta in piščali
Lado Jakša, pihala in klaviature
Boštjan Perovšek, računalnik in zvočna okolja
Jože Slak, tolkala
Posneto v Bežigrajski galeriji 2, Ljubljana, Slovenija, maj 2007, 28:50 min.
Snemalec / Sound engineer: Boštjan Perovšek,
Mešanje zvoka / Mixing: Boštjan Perovšek
Tehnični supervizor / Tehnical supervisor: Boštjan Perovšek,
Producent / Production: Boštjan Perovšek, SAETA
V začetku je bila beseda in beseda ni imela pomena, ker je bila tam pred vsemi, celo pred Bogom. (Jože Slak, v katalogu k razstavi)
Znanost, religija in filozofija nam razlagajo, kdo smo, kje smo, čemu smo in povedo nam, da smo prah in nič. V luči umetnosti se prah in nič zasvetita in dobita smisel.
V tem, z denarjem in učinkovitostjo zastrupljenem svetu je umetnost edini prostor, ki dovoljuje svobodo, predrznost in sanje.
Razmišljanje o umetnosti me vedno privede do točke, kjer besede izgubijo moč in smisel. Svet, ki ga označujejo besede, je zaobsežen v znanosti, religiji in filozofiji. To je pravzaprav virtualni svet, opis odnosov med predmeti in dogodki, ki pa ne zajame življenja v celoti. Ta se uresničuje, oživi, materializira v umetnosti.
Umetnosti ne zaznavamo z vidom, tipom, sluhom, ampak s svojo človeškostjo, ki je celota vseh čutov, čustev, razuma in neznanega. Nezano je globalna sila in cilj umetnosti. Pred neznanim besede onemijo in tam se začenja prava resnica.
Od našega bivanja ostanejo le kosti in odpadki, iz ohranjenih okostij sklepamo na našo zgodovino in izvor. Kosti so mineralni ostanek in priča človeške zgodovine. Naše življenje temelji na kosteh prednikov in naša domovanja gradimo iz kosti pradavnih živali in rastlin. Civilizacija je kot koralni otok, ki se dviguje iz morja na kosteh mikroorganizmov in koral. Celo Triglav je le kup kosti. Živim, dokler rojevam nekaj novega, za seboj pa puščam koralne ostanke, ki so mrtva sled in priča mrtvih sanj, vizij in hrepenenja. Tvoj pogled jih lahko oživi.
Jože Slak